Tekmovanje Študentska pravda je potekalo že tretje leto zapovrstjo v organizaciji PF Univerze v Mariboru. Projekt, katerega snovalci so mladi pravniki in študenti prava, postaja tradicionalen, na kar kažeta tudi naraščajoče zanimanje študentov in velika udeležba na tekmovanju - tako tekmovalnih ekip kot poslušalcev. Tekmovanja se je v letošnjem študijskem letu udeležilo devet ekip z mariborske, ljubljanske in novogoriške pravne fakultete. Organizacija tekmovanja je potekala pod okriljem dekanje PF Univerze v Mariboru profesorice dr. Vesne Rijavec, profesorice dr. Tjaše Ivanc, Denisa Baghrizabehija in Denisa Magyara.

Ključ za uspeh na tekmovanju je poznavanje primera ob obvladanju procesnih pravil civilnega pravdnega postopka in materialnega prava. Značilnost tekmovanja je pravilo iura non novit curia,1 ki obveznost sodišča, da pravno kvalificira tožbeni zahtevek, prenaša na tekmovalce. Ti morajo tako poleg zatrjevanja in dokazovanja dejstev zatrjevati ter dokazovati tudi pravo.

Tekmovalci se najprej srečajo pri pripravi pisnih vlog (tožbe in odgovora na tožbo), kasneje pa še v procesnem diskurzu pred sodiščem. Izmed vseh prispelih tožb sta izbrani dve najboljši, nato pa se tekmovalci postavijo v vlogo toženca in podajo odgovor na najboljšo tožbo. Parametri ocenjevanja izdelkov obsegajo pravilnost in primernost tožbenih zahtevkov, argumentacijo, jezik, videz vlog ipd.

Ekipe, ki so oblikovale najboljše pisne izdelke, so se prebile na ustni del tekmovanja. Ta je bil izveden z dvema simultanima polfinalnima in eno finalno obravnavo, ki so potekale 13. decembra 2017 na PF Univerze v Mariboru. Na obravnavah so za procesno vodstvo in ocenjevanje študentov skrbeli strokovnjaki iz prakse. Na polfinalnih obravnavah so sodna senata sestavljali: predsednica Okrožnega sodišča v Mariboru Alenka Zadravec, odvetnik Andrej Kac (Odvetniška pisarna KAC & odvetniki), Suzana Bončina Jamšek (ODI Law Firm), dr. Andrej Ekart, odvetnik dr. Miha Šošić in arbiter Peter Rižnik (Konrad & Partners). Senat na finalni obravnavi so sestavljali: podpredsednica Okrožnega sodišča v Mariboru dr. Urška Kežmah, odvetnica Vesna Gorjup Zupančič (Odvetniška pisarna Gorjup) in odvetnik Andrej Pohar (Odvetniška pisarna Čeferin). Simulirano sodišče v zadevi ni izreklo sodbe, temveč je glede na vsebino argumentov in profesionalnost ocenjevalo nastope posameznikov in ekip. V finale sta se uvrstili ekipa PF Univerze v Ljubljani (v sestavi: Elizabeta Korenčan, Tilen Majnik, Anže Molan in Vid Žepič) in ekipa PF Univerze v Mariboru (v sestavi: Špela Stanec, David Borlinič-Gačnik, Nina Marin, Aljaž Sagadin in Aljaž Sekolovnik). Zmagala je ekipa PF Univerze v Ljubljani. Za nagrado je vsak član zmagovalne ekipe prejel knjižno nagrado GV Založbe.

Letošnji primer se je nanašal na povrnitev škode, ki je nastala v prometni nesreči, povzročeni s samovozečim vozilom nemškega proizvajalca. Za zapletenost primera je poskrbel mladoletnik, ki je pred trkom posegel v avtonomno delovanje vozila. Mladoletnika je za volan posedel njegov oče, ki ni bil lastnik vozila, temveč ga je najel od podjetja, ki se je ukvarjalo z oddajo vozil. Podjetje je pred oddajo avtomobila izklopilo avtomatske posodobitve navigacijskega sistema, kar je skupaj z neustrezno označeno spremembo prometnega režima (ki je operacijski sistem vozila zaradi izklopljenih posodobitev ni ustrezno zaznal) in posegom mladoletnika pripeljalo do trka z oškodovanko. Ta je utrpela hude poškodbe in je med zdravljenjem umrla. Pred smrtjo je v trenutku lucidne zavesti pooblastila odvetnika, da vloži predpravdni zahtevek in morebitno tožbo za povrnitev nepremoženjske škode. Naloga zastopnikov tožeče strani je bila, da kot zastopniki pravnih naslednikov oškodovanke s tožbo zaobsežejo vse, ki bi utegnili odgovarjati za povrnitev njihove škode in škode, ki je nastala njihovi pravni prednici. Naloga zastopnikov tožene strani pa je bila, da pripravijo obrambo zavarovalnice, pri kateri je bila zavarovana avtomobilska odgovornost.

V ustni fazi so se najprej razreševale procesnopravne dileme. Naslovljeni sta bili zlasti vprašanji pristojnosti in kumulacije zahtevkov. V zadevi je bil podan mednarodni element - vozilo je bilo izdelano pri podjetju, ki ima sedež v Nemčiji, zato je bilo treba razrešiti vprašanje mednarodne pristojnosti sodišča v Sloveniji. Tekmovalci so pristojnost sodišča utemeljili po Uredbi Bruselj Ia,2 ki je v konkretnem primeru merodajni akt za določitev mednarodne pristojnosti. Nadalje je bilo treba razrešiti stvarno legitimacijo tožečih strank v povezavi s terjatvijo na povrnitev nepremoženjske škode, nastale njihovi pravni prednici. Sporna je bila možnost prehoda te terjatve na dediče. Ustavno sodišče je namreč razveljavilo določbo 184. člena Obligacijskega zakonika (OZ)3, ki je prehod terjatve za povrnitev nepremoženjske škode vezala na priznanje s pravnomočno sodno odločbo ali pisnim sporazumom. Ustavno sodišče je v obrazložitvi odločitve zavzelo stališče, da preide terjatev za povrnitev nepremoženjske škode na dediče oškodovancev, če je oškodovanec, ki je utrpel nepremoženjsko škodo, izrazil voljo, da za utrpljeno škodo dobi zadoščenje v obliki denarne odškodnine.4 Vprašanja, ali mora biti ta terjatev zahtevana sodno ali izvensodno, ni razrešilo.5 Zastopniki tožeče stranke so trdili, da za podedljivost terjatve zadostuje že vložitev predpravdnega zahtevka s strani oškodovankinega odvetnika oziroma že pooblastitev slednjega. Nasprotna stran pa je zastopala stališče, da trenutek, ko nepremoženjska škoda izgubi osebno naravo, nastopi šele s trenutkom vložitve tožbe, in podredno ugovarjala veljavnosti pooblastila.

V povezavi s primerom so se odprla tudi številna še kako aktualna vprašanja odgovornosti za škodo, ki nastane ob uporabi samovozečih vozil. Ali lahko samovozeče vozilo na primer štejemo za nevarno stvar? Za negativen odgovor govorijo nekateri statistični podatki, ki kažejo nizek odstotek povzročenih nesreč s tovrstnimi vozili v primerjavi z odstotkom nesreč, ki jih povzročijo običajna vozila. Če je odgovor negativen, se poraja vprašanje, ali samovozeče vozilo morebiti postane nevarna stvar v trenutku, ko v delovanje vozila poseže tretja oseba. Po veljavni pravni ureditvi je odgovornost običajno na strani voznika ali proizvajalca, zaradi razvoja tehnologije pa bi lahko bila v prihodnosti (delno) odgovorna celo umetna inteligenca.6 Odgovor na vprašanje, kdo bo v takšnih primerih odgovoren, bo odvisen od stopnje avtomatiziranosti in pozornosti voznika za volanom.7 Za zdaj v naši pravni ureditvi temelja za odgovornost umetne inteligence sicer ni, a dejstvo, da so snovalci primera prepoznali aktualno tematiko in jo postavili kot izziv, daje letošnjemu tekmovanju Študentska pravda še dodatno težo.

Opažamo spodbuden trend, da se vse več mladih pravnikov odloča za nastop na tem ali onem domačem ali tujem tekmovanju. To ruši nekatere stereotipe o njihovi apatičnosti in kaže na njihovo samoiniciativnost ter željo po raziskovanju novega. Študentska pravda je dokaz, da raste tudi interes študentov za tekmovanja, ki zadevajo reševanje primerov v pravdnem postopku. Plodna tla za nadaljnji razvoj v simbiozi ustvarjajo strokovnjaki iz prakse, ki tekmovanje približajo resničnemu postopku pred sodiščem, snovalci primerov, ki postrežejo z zagonetnimi primeri, in samoiniciativni tekmovalci, ki poiščejo odlične odgovore na zapletena pravna vprašanja.

1 V civilnih postopkih sicer velja načelo iuranovitcuria, ki pomeni, da sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 917/2006 z dne 16. aprila 2009). To nadalje pomeni, da mora po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na zatrjevana dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen (sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Cp 4788/2008 z dne 4. marca 2009). V postopku tekmovanja Študentska pravda velja zaradi pedagoške, simulacijske in kompetitivne narave ravno nasprotno načelo.

2 Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.

3 Ur. l. RS, št. 97/07 in nasl.

4 Odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-213/15 z dne 28. septembra 2016.

5Božič Penko, A.: Razmislek in sodna praksa Vrhovnega sodišča o nekaterih aktualnih vprašanjih odškodninskega prava v zvezi z nepremoženjsko škodo, v: Verbajs, G., in drugi: Pravni letopis. IUS Software (GV Založba), Ljubljana 2016, str. 67-81.

6Walker Smith, B.: Tesla and Liability, https://cyberlaw.stanford.edu/blog/2015/05/tesla-and-liability (18. 1. 2018). Več o tej temi v: Jakšić, J.: Ali je pravo pripravljeno na izzive umetne inteligence? PP, št. 43/2017, str. 17-19.

7Walker, J.: Fifty Shades of Grey Area: Autonomous Car Liability, https://www.smithslawyers.com.au/blog/road-safety/fifty-shades-of-grey-area-autonomous-car-liability (18. 1. 2018).