Za to lahko krivimo Evropsko unijo, ki zagotavlja svobodo gibanja delavcev. Ta svoboda je bila postavljena v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je v tedanjih državah članicah Evropske gospodarske skupnosti, ki so v času povojne obnove imele visoko gospodarsko rast (tako visoko, da se je v šestdesetih letih za članstvo odločilo celo evroskeptično Združeno kraljestvo), močno primanjkovalo delovne sile. Ne samo, da je Nemčija tako želela s pravili Evropske skupnosti priti do delavcev, ki niso mogli najti dela na jugu Italije, vse tedanje države članice so bile zelo odprte tudi za jugoslovanske delavce pa tudi za delavce iz njihovih kolonij in drugih predelov sveta. Danes se dogaja podobno, vsaj za določene poklice.

Za javni sektor pri svobodi gibanja sicer obstajajo določene izjeme. Pogodba o delovanju EU državam članicam omogoča, da določene poklice pridržijo lastnim državljanom. To velja denimo za sodnike, vojake, policiste in uradnike, ne pa tudi za tiste, ki ne izvršujejo javne oblasti, kot so kuharji v vojski, čistilke pri policiji, tudi ne za učitelje, zdravnike in medicinske sestre. A zaradi spremenjenih razmer na trgu dela se države članice danes odrekajo tudi pravici pridržanja prve skupine poklicev domačim državljanom. Nemčija denimo v zadnjem času intenzivno diskutira o tem, da bi svojo vojsko (Bunderswehr) odprla tujim državljanom. Kdo od mladih bo izbral službo v Slovenski vojski za 600 evrov plače, če mu bo Nemčija za isto delo ponujala nekajkrat višjo plačo? A naj vojak raje dela 40 let v Sloveniji kot 10 let v Nemčiji za isto skupno plačo?

Vsak dan v medijih spremljamo zgodbe o odhodih zdravnikov v tujino. Kjer gre za težko nadomestljive specialiste, denimo kardiologov, je udarec za naše javno zdravstvo zelo neposreden. Tudi pomanjkanje nekaj sto ginekologov je zelo resen problem. Vse bolj akutna je tudi situacija med negovalci in medicinskimi sestrami. Ko to pišem, medicinska sestra na televiziji opozarja, da se bomo morali privaditi, da bomo svoje onemogle svojce negovali kar sami. Smo jih pripravljeni? Na Ptuju, kjer sem doma, je bil še nedavno sredi mesta postavljen velik plakat s ponudbo za delo slovenskim negovalkam in medicinskim sestram v Avstriji, medtem ko številne družine svoje starejše sorodnike vpisujejo v zasebne domove za ostarele na hrvaški strani meje. Ti obmejni domovi prispevajo drobtinice k temu, da je izseljevanje ljudi iz hrvaških regij, ki mejijo na Slovenijo, med najnižjimi na Hrvaškem, medtem ko se drugod po državi dogaja pravi eksodus.

Očitno torej danes za delo sposobni migrirajo proti severu, za delo nesposobni pa proti jugu EU. Pred nekaj leti sem na avstrijskem radiu poslušala novice, da jim močno primanjkuje učiteljev matematike, danes pa že berem, da zaradi odhoda številnih madžarskih učiteljev v Avstrijo ponekod na Madžarskem matematiko in naravoslovje poučujejo kar učitelji umetnosti.

Ravnateljica mariborske univerzitetne knjižnice zaman išče računalniškega strokovnjaka, saj ji je dosedanji pobegnil v veliko podjetje v Avstrijo. Od univerze pričakujemo, da bo obdržala doktorje računalništva na delovnih mestih asistentov za 900 evrov plače. Tem ni treba v Avstrijo, z doktoratom iz računalništva, elektrotehnike in podobnih disciplin lahko mlad strokovnjak danes tudi v Mariboru dobi 3000 evrov in več neto plače. Majhen odsev podatka Evropske komisije, da bo v Evropski uniji zaradi digitalizacije gospodarstva samo do leta 2020 primanjkovalo 800.000 računalniških strokovnjakov.

Ali slovenska politika razmišlja, kateri naš doktor medicinskih ali inženirskih znanosti, z izvirnimi dognanji denimo na področju oči, srca ali računalniškega programiranja, ki so zanimiva za priznane tuje znanstvene revije (take objave namreč pričakujemo od raziskovalcev na univerzi), bo delal na slovenski univerzi kot docent za 1400 evrov plače, če mu zdaj že Kitajci ponujajo 50.000 evrov letno samo za to, da ob objavi za svojim imenom pripiše njihov inštitut?

Pojavljajo se seveda zamisli o tem, da bi strokovnjakom, ki nam jih primanjkuje, prepovedali odhod iz Slovenije. A tudi tukaj, tako kot pri mesu, pozabljamo na pravila enotnega trga. Če smo v bivšem režimu ljudem odvzeli potne liste in jim tako (vsaj poskušali) preprečiti odhod, to danes ni v skladu s svobodo gibanja po EU. Zamisli o tem, da bi mladim, ki študirajo na madžarskih univerzah, prepovedal odhod v tujino ali pa jim vsaj naložil visoko odškodnino za stroške šolanja, je imel madžarski predsednik vlade Viktor Orban.

Če ne bi slovensko prebivalstvo v celoti predstavljalo zgolj kaplje (velikosti 0,4 odstotka) v celotnem prebivalstvu EU, bi lahko morda kaj rešili s tem, ko bi močno zmanjšali število vpisnih mest na univerzah za smeri, kjer diplomanti ne dobijo zaposlitve, in povišali vpisna mesta za poklice, v katerih nam primanjkuje strokovnjakov. Preusmerimo filozofe na medicino in računalništvo. A ne da obenem izboljšamo plače in delovne razmere v Sloveniji, bi s tem ob odprtem trgu EU zgolj izobrazili več iskanih kadrov za sever Evrope. Minister je glede zdravnikov izjavil, da naj slovenski zdravniki kar gredo, saj bodo prišli drugi. Če zanemarimo (nezanemarljiv!) problem komunikacije slovenskih pacientov z makedonskimi in libanonskimi zdravniki, je na mestu vprašanje: a bomo za vse prej omenjene poklice rekli, naj gredo, ker bodo že prišli drugi? Od kod neki? Iz Bolgarije? Ali pa bomo v Slovenski vojski zaposlovali hrvaške državljane? In le kaj naj bi iskane strokovnjake iz Bolgarije in hrvaške vojake ustavilo v Sloveniji, da ne bodo tudi oni odšli v Avstrijo in Nemčijo?

Kmetje so nekoč dobro vedeli, kaj se zgodi, če zaradi zadrtega očeta odidejo vsi potomci s kmetije. Kako da tega ne vemo danes?

Vir: https://www.vecer.com/vecerno-branje-naj-gredo-bodo-ze-prisli-drugi-6667524