Študent, Pravna fakulteta in… pravnik

Po skoraj treh desetletjih po končanem študiju prava, so moje misli o pravniškem poklicu, vlogi pravnika v družbi in o vseh posebnostih, ki naš poklic razlikujejo od drugih poklicev, bolj pogoste kot kdaj koli prej. Na povabilo k zapisu tovrstnih misli sem se rad odzval. S Pravno fakulteto (in) Univerz(e)o v Mariboru me namreč veže veliko. Ne le sam študij prava, tudi začetki opravljanja poklica. Ob tem pa seveda tudi čas zorenja pravnika in s tem tudi učenje na napakah; danes skozi lastne izkušnje spoznavam pomen, ki ga ima fakulteta pri izoblikovanju pravnika kot osebnosti.

Okolje nas do določene mere sicer sooblikuje, a sled, ki jo puščamo za seboj nikoli ne more dajati energije za naprej, lahko pa nam pomaga na povsem osebni ravni sprejeti preteklost. Moja je takšna tudi zaradi Pravne fakultete in ljudi, ki sem jih srečeval ter z njimi sodeloval, vključujoč generacije študentov. Fakultetno (in s tem univerzitetno) okolje mi je v življenju ponudilo zelo veliko, zato je odziv na povabilo tudi priložnost izraziti zahvalo.

Vloga pravnika z družbenim razvojem dobiva sicer nekaj novih dimenzij, a v svojem osnovnem in globljem bistvu vendarle ostaja malo dotaknjena. Določene značilnosti pravniškega poklica se tudi ne bodo spremenile; takšna razpoznavna značilnost pravniškega poklica, ki je tudi stalnica, je konstantni trk stališč med pravniki samimi. Pravniki smo v službi drugih oziroma zagovarjamo in zastopamo interese drugih, ali iščemo rešitve v trku interesov in odnosov tako med posamezniki, kot med posamezniki in različnimi oblastmi. V tej značilnosti odseva narava našega dela, ki jo lahko poimenujemo tudi poslanstvo. To je jedro naših ravnanj. V tem je poudarjena tudi nota humanizma; bistvo človekovih ravnanj je v pomoči in podpori drugim, torej dati odgovornosti za druge prednost pred odgovornostjo zase. Pravniški poklic ni edini takšen, a pravo je posebno v tem, da je v osrčju odnosov med ljudmi.

Ne gre torej le za posameznika, ampak za njegov odnos in položaj do drugega, ali do oblasti. Pravo je zato svojevrsten etos (nravstvena usmerjenost, tudi moralna struktura) odnosov. Vendar je v njem toliko prostora za trke mnenj in stališč, gledanja v različne, tudi nasprotne si smeri, da je za pravnika življenje neminovno razburkano, tudi stresno; v trku stališč tudi izgubljamo, naši vzponi in padci so realnost. Posledično se moramo ves čas dokazovati, vztrajati, se pobirati, biti samodisciplinirani. Hkrati smo velikokrat v »areni« – z takšnim ali drugačnim občinstvom, ki nas ocenjuje. Ali je to sodnik, pred katerim odvetniki, tožilci in druge stranke prepričujejo, da je njihovo stališče (najbolj) pravilno, ali so to gospodarstveniki, ki bi želeli vedeti, kako lahko delujejo pri vodenju poslov, ali je to laična javnost, ki že stoletja v nas vidi hkrati rešitelje in velike grešnike (eden najbolj znanih Shakespearovih citatov iz Henry VI - the first thing we do, let's kill all the lawyers, odraža to kontraverznost in takšen je naš poklic velikokrat tudi danes). Ljudje v pravnikih vidijo rešitev, a hkrati smo tako vir upanja, kot tudi jeze in prezira. Pravnika nikoli ne bodo imeli vsi radi; vedno bo ena stranka, nekdo, javnost, ki ji odločitev ali mnenje ne bo povšeči. Večina oblik pravniškega poklica je zato vedno pod nadzorom: javnosti, sodstva, instančnih sodnikov, medijev; vendar, edina resnična varnost je pravnik sam sebi.

Menim, da je eno od bistvenih značilnosti pravniškega poklica omenjeno soočenje mnenj in stališč med pravniki samimi. To je v osnovi drugače kot pri drugih poklicih – na primer, ko zdravnik operira pacienta, ne pride drug zdravnik, ki želi, da operacija ne uspe. Obratno, oba želita skupaj, kot team, opraviti eno delo s skupnim ciljem. Pravniški poklic pa ima v osrčju kontradiktornost, stik z mnenji in stališči drugega, ki se jih (tudi ostro) zagovarja. Nekdo, s katerim smo delili fakultetne izkušnje, poslušali istega profesorja, študirali iste pravne tekste, je jutri lahko naš največji kritik (upam sicer, da kritik stališč, ne osebe; kritike namreč naj ne bodo ad personam, ampak ad rem). Stališča so neredko tudi (nalašč) popačena, zavajajoča. Pravnik mora znati v njih prepoznati bistvo in imeti odgovore. V tem je pravnik, ko mora sprejeti odločitve, pogosto le sam s seboj, svojim znanjem, občutki, med katerimi je tudi občutek odgovornosti do vseh tistih, na katere odločitev učinkuje. S tem je povezana tudi druga pomembna značilnost našega delovanja; le redko so razpleti odvisnih od nas samih, temveč od mnenj in odločitev, torej drugih. Kadar pa je temu tako, potem ne moremo popolnoma obvladovati poteka in razpleta, to pa v posamezniku (tudi) ustvarja nemir.

V lepoti poslanstva pravniškega poklica je zato pogosto prisoten notranji nemir in stalno preverjanje lastnih stališč in osebnih prepričanj. Radbruch govori o slabi vesti, ki je eminentna dobremu pravniku ("Ein guter Jurist kann nur der werden, der mit einem schlechten Gewissen Jurist ist."). Menil je tudi, da je lastnost dobrega pravnik trdna osebnost, ki zna vplivati nase in se ne boji lastne sodbe. Velikokrat se spomnim na te besede, predvsem ko moram v vlogi sodnika sprejeti odločitev. Včasih je te besede težko živeti in jih udejanjati.

Pravniškega življenja, v delčku opisanega zgoraj, nas fakulteta dejansko ne more povsem naučiti; lahko pa študente nanj pripravi, se jih trudi oblikovati v osebnosti, ki bodo znale nositi pravniško suknjo. Ta bo pogosto toga kot simbolni izraz različnih oblik izvajanja pravniškega poklica (toga je sicer lahko tudi odraz »igre« in predvsem v položajih na javnih obravnavah lahko dobimo ta občutek, kjer je npr. tožilec v sivi togi proti odvetniku v vijolični togi, oba pa se borita in prepričujeta sodnika v črni togi, da imata prav. A v resničnem življenju je to daleč od igre. Gre za odločanje o usodah ljudi, ne le vsakega posameznika, tudi vseh, ki so s tem posameznikom tesno povezani. In tudi, kadar ne gre za postopke odločanja in sojenja, si moramo pravniki prizadevati biti del intelektualne elite, tako po vsebini kot po načinu delovanja in izražanja, ki družbi daje zgled in vnaša zaupanje.

Zato ne gre le za pravno znanost, raziskovanje in znanstveno delo ter za izobraževanje; nikoli se nisem mogel prav sprijazniti s stališčem, da bi fakultete bile (le) izobraževalne (in raziskovalne), ne pa tudi vzgojne institucije. Morda je pri kakšnem drugem fakultetnem študiju res tako, težko pa takšno stališče zastopam za pravni študij. Medtem, ko mora izobraževanje (temelječe na raziskovalnem delu) na eni strani narediti nejasno ali težko razumljivo sliko številnih informacij, kompleksnih pravil različnih pravnih področij, jasno in razumljivo, jo povezati s pravnimi (in etičnimi) načeli, na katerih temelji pravni red, pa vzgoja študenta v pravnika, kritično razmišljajočo osebo vredno zaupanja in opravljanja poslanstva, pomeni celo bolj kompleksno prenašanje ene bistvene dimenzije prava, tudi z vzori, združevanjem etike, morale, (deontoloških) vrednot družbe… Vzgoja da občutek, kako naj se nosi pravniška »suknja«. Za pravnika je zato pomembno, da je poštenost njegov način življenja. Davno je Martin Luther izjavil, »Der Jurist, der nicht mehr ist als ein Jurist, ist ein arm Ding.« Tudi v tem, ne le v pravilih, je treba iskati umetnost prava (ius est ars boni et aequi). A le oboje skupaj, pravniško znanje skupaj z izgrajeno osebnostjo pravnika, ponudi pravniku varnost in zmanjša negotovost. Zatekanje k pravu je tako kot vstopiti v utrdbo; da občutek varnosti oziroma nas pomiri glede sprejete odločitve.

Pravnik se naj zato v vsakem trenutku zaveda teh različnih dimenzij, ki v poklic vnašajo številna vprašanja. Ne le, da je od naših odločitev odvisen pravni položaj drugih in da je to poklic namenjen drugemu, prevzemamo tudi bremena ljudi (pred leti je nek kazenski sodnik, ki ga zelo cenim, zapisal: delo pravnika je eno samo odločanje o življenju drugih. Njihove težave v neki meri postanejo naše in zaupano nam je, da jih rešujemo. Zato je pravniški poklic veliko več kot le uspešno opravljeni izpiti pravnega študija. Ti niso prav veliko v primerjavi z odločitvami, ki jih pravniki dnevno sprejemamo in tudi ne, kako se kažemo s sliko svojih ravnanj.

V času študija se, seveda, vsega tega nisem zavedal. Šele pogled nazaj razkrije, da mi je fakulteta z različnimi profesorji in ostalimi pedagoškimi delavci, tudi njihovi osebnimi značilnostmi, generacijami študentov (predvsem tistimi, ki so znali izstopati iz povprečja, stopiti v ospredje, v »areno« in povedati svoje mnenje), ponudila ne le pravniško znanje na kognitivnem ravni, ampak tudi veliko tistega, o čemer pišem, kar oblikuje pravnika. To je, zanimivo, pogosto tista dimenzija pravnika, ki jo opazimo prej kot znanje. Ali celo obratno; pravniško znanje morda ne uspe potisniti v ospredje osebnosti pravnika.

Pravna fakulteta nikoli ni bila zelo velika fakulteta po kriteriju vpisanih študentov v posamezni letnik, kar pa ima številne prednosti. Študentje ne postanejo le množica, ki ji je treba predati znanje prava in veščine uporabe prava, ampak se lažje naveže osebni odnos, lažje se prihaja do dialoga. Dimenzija osebnosti splete med študenti in visokošolskimi učitelji vez, ki tvori skupnost, v kateri je lažje spregovoriti o vrednotah, ki jim naj sledi oblikujoč se pravnik. Kot mladi fakulteti, ki je prešla težavno pot ustanovitve in zagona, je bila toliko bolj prisotna tudi želja po izgradnji zaupanja vredne institucije (pri tem so pomagali tudi številni profesorji drugih fakultet, ki so prepoznali trenutek, v katerem je fakulteta potrebovala pomoč). Ozirajoč se nazaj z današnjimi očmi, mi je blizu tudi spoznanje, da fakulteta in visokošolski učitelji niso bili obremenjeni s »pripadanjem« in interesnim razlaganjem prava. Tako kot veleva načelo iudex non calculat študentje nismo sprejemali vrednostno obarvanih interpretacij, temveč je bilo v osredju poučevanje prava po njegovi nravstvena usmerjenosti, njegovem etosu, ki se vedno trudi doseči etične standarde. Ta popotnica, ki daje občutek utrdbe, o kateri pišem zgoraj, ima velik pomen.

Pravni fakulteti Univerze v Mariboru, preteklim in sedanjim generacijam visokošolskih učiteljev ter drugim zaposlenim izražam zahvalo za prispevanje k razvoju fakultete in čestitke za nesebičen trud vložen v poučevanje generacij pravnikov in v razpoznavnem prispevnem deležu k izgrajevanju pravne znanosti.
 

Prof. dr. Rajko Knez

Predsednik Ustavnega sodišča RS