V letu 2019 je Pravna fakulteta v Mariboru izvajala šest (6) študentskih projektov:

1. PKP: Pravni vidiki izterjav preživnin pri otrocih (do 18. leta) - Slovenija in Hrvaška - IZTREJAVA_PR

UNIVERZA V MARIBORU/Pravna fakulteta in IZTERJAVA, družba za upravljanje s terjatvami in detektivskimi storitvami d.o.o.

Pedagoški mentorici: izr. prof. dr. Suzana Kraljić s Pravne fakultete Univerze v Mariboru in izr. prof. dr.Simona Sternad Zabukovšek z Ekonomsko-poslovne fakultete Univerze v Mariboru. Delovni mentor: Marko Repič – Izterjava d.o.o.

Preživnina je v bistvu zagotavljanje materialnih pogojev za življenje določenih kategorij oseb. Ob veliko vrst preživnin, vendar v tem projektu, smo se osredotočili izključno na pravne vidike postopkov izterjav preživnin pri mladoletnih otrocih.

Neplačevanje preživnin vedno predstavlja problem. Svoje preživninske obveznosti bi moral vsak zavezanec jemati resno, vendar včasih temu ni tako in prihaja do številnih primerov izogibanja. Res pa je tudi, da so nekateri preživninski zavezanci tudi sami v težkem materialnem položaju in tako nastane težava, kako sploh izterjati določene preživninske zneske ter zagotoviti bodoče plačevanje preživnine. Skrb za zagotovitev osnovnih pogojev za življenje in normalen razvoj otrok se odraža tudi v številnih mednarodnih instrumentih in ukrepih posameznih držav, da se zagotovi čim bolj redno in celovito izplačevanje dodeljenih preživnin, s čimer se pomaga zlasti otrokom kot najšibkejšim članom družbe.

Države uporabljajo različne mehanizme za ukrepanje v primeru neplačevanja preživninskih obveznosti. V SLO je dolžnost plačevanja preživnine določena že na Ustavnem nivoju, nadalje v ZZZDR in ZIZ. O dolžnosti preživljanja otrok in višini preživnine odločajo sodišča, ali na podlagi tožbe ali sporazuma o preživnini. Ne gre pa prezreti, da je od aprila 2019 v uporabi nov Družinski zakonik, ki prinaša določene spremembe zadevnega področja projekta. Pravila v zvezi z določanjem preživnin na HRV vsebuje Družinski zakon, nadalje  Zakon o izvršbi, kot tudi Kazenski zakonik ter drugi.

Dejstvo je, da pravni red posamezne države zagotavlja izvršilna sredstva za izterjavo preživnine. V realnosti pa manjka metodika uporabe izvršilnih sredstev v povezavi z metodami ugotavljanja premoženjskega stanja zavezanca-dolžnika. In to smo preučili in raziskali.

Projekt je bil zato zasnovan tako, da so bila načeta tako teoretična kot praktična vprašanja, ki so povezana s pravnimi postopki izterjav preživnin tako v SLO in HRV. Vse odgovore na zastavljena vprašanja kot tudi mnogo več, pa smo vsi sodelujoči zbrali v skupnem raziskovalnem elaboratu, ki je nastal kot rezultat projekta.

Napredek pri pravočasnem pridobivanju informacij pomembno vpliva na dvig kakovosti življenja, povečanje števila delovnih mest, izboljšanje inovativnosti in konkurenčnosti gospodarstva ter enakomeren regionalni razvoj. Zaradi omenjenih pozitivnih učinkov je pomembno, da možnosti družbenega vpliva upoštevamo tudi na področju tako prava, kot tudi poslovnih ved. S pomočjo elaborata je tako mogoče zmanjšati pasti, ki se pojavljajo v sklopu nepoznavanja postopkov izterjav preživnin. Na tak način se državljanom, kot tudi tistim najšibkejšim v družbi, približajo informacije in omogoči preprostejši in bolj ljudski način pridobivanja podatkov.

Koristnost izvedene raziskave oziroma projekta vidimo predvsem tudi v tem, da se je skupina študentov preko literature in razgovorov s pedagoškima mentoricema in strokovnim sodelavcem ter zaposlenimi na Izterjava d.o.o., seznanila z aktualno problematiko izterjav preživnin in s pričakovanimi spremembami, ki jih prinaša nov Družinski zakonik, ki je prišel v veljavo aprila letos.

>> Končni elaborat <<.

2. PKP: Zaščita žvižgačev - od pravne ureditve do novinarske prakse - WHISTLE

Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta ter ČASNIK VEČER časopisno založniško podjetje d.o.o.

V projektu Whistle: Zaščita žvižgačev – od pravne ureditve do novinarske prakse, v okviru programa Po kreativni poti do znanja, so študenti Pravne fakultete in Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru pod mentorstvom Jana Stajnka, Matije Stepišnika, doc. dr. Mihe Šepca in izr. prof. dr. Suzane Žilič Fišer raziskovali, kakšno varstvo uživajo žvižgači v Sloveniji in Evropski uniji.

Ena izmed bistvenih nalog današnjih žvižgačev je »žvižganje« preko medijev, ki opravljajo nalogo t. i. psov čuvajev. Žvižgači namreč opozarjajo na pomanjkljivosti v organizacijah in s tem usmerjajo k ustreznemu delovanju.

Žvižgaštvo je ključno za uspešen boj proti korupciji in sorodnim protipravnim ravnanjem, ki se odvija tako na nacionalni kot na mednarodni ravni. Informacije, ki jih razkrijejo žvižgači, so obelodanila že marsikatero nepravilnost in kaznivo ravnanje. Prav zaradi tega žvižgači doprinesejo k bolj smotrnemu trošenju javnih sredstev, pa tudi k preprečevanju ogrožanja dobrin kot so javno zdravje in naravno okolje. Ne glede na te je razkritje občutljivih informacij za žvižgače velikokrat povezano z negativnimi posledicami, ki se kažejo v njihovem zasebnem življenju. Ljudje, ki zberejo pogum in stopijo do organov pregona ali medijev, postavijo na kocko svojo službo in dobro ime, v nekaterih primerih tudi osebno varnost ali celo varnost svojih bližnjih. Tako leži na dlani, da je treba žvižgače pred takšnimi povratnimi ukrepi prizadetih varovati tako z instrumenti pravne narave kot s prilagajanjem delovnega okolja ter dojemanja žvižgaštva v širši skupnosti.

Kljub izpostavljeni problematiki Evropska komisija opozarja, da je v EU pravni okvir za zaščito žvižgačev prej izjema kot pravilo (glej poročilo Transparency International EU, november 2017). Večina držav članic nima posebne zakonodaje za varovanje žvižgačev, kjer pa takšna zakonodaja obstaja naj bi bila polna pravnih praznin in možnosti za interpretacijo v smeri, ki je negativna za vzpodbujanje žvižgaštva. Tako naj bi državljani EU v veliki meri v veliki meri bili nezaščiteni v primerih, ko se odločijo za razkritje pomembnih škandalov in nepravilnosti pri poslovanju. Tako lahko trpijo zaradi maščevanja, pravnih postopkov ali odpuščanja s strani delodajalca. Takšno stanje pa odgovarja tistim, ki vršijo kazniva dejanja (poslovne) goljufije, nedovoljenega sprejemanja ali dajanja daril ter druga kazniva ravnanja.

Projekt je bil zasnovan tako, da so študenti preučili tako teoretična kot praktična vprašanja, ki so povezana s pravno ureditvijo zaščite žvižgačev, kot tudi vprašanja, ki so povezana z obravnavo žvižgačev v novinarski praksi. Takšna pregledna analiza je bila še posebej dobrodošla zaradi tega, ker je Evropska komisija aprila 2018 predlagala nova pravila za boljšo zaščito žvižgačev po celotni EU. To pomeni, da se bo Slovenija po vsej verjetnosti v bližnji prihodnosti soočila s potrebo po sprejemanju nove zakonodaje na področju žvižgaštva.

Najbolj viden rezultat projekta je skupno raziskovalno poročilo, ki ga bomo nadgradili s članki uveljavljenih avtorjev in objavili v obliki monografije.

Širše pa gre rezultate projekta opredeliti kot sledeče:

Pri gospodarski družbi:

- izboljšano sodelovanje z akademsko sfero (med Časnikom Večer in Univerzo v Mariboru, kaže se tudi možnost prijave nadaljnjega ŠIPK projekta z Novinarskim društvom);
- možnost bolj učinkovitega soočanja z izzivi, povezanimi z obravnavo žvižgačev (predvsem razumevanje novinarjevega položaja v kazenskem postopku);
- zagotavljanje višje stopnje varstva pravic žvižgačev (vidik slovenske in tuje zakonodaje);
- možnost strateškega razvoja kadrovskega potenciala v sodelovanju s fakulteto (študenti medijskih komunikacij kot bodoči novinarji);
- možnost argumentiranega apela zakonodajalcu, da uredi morebitne nejasnosti (aktualno predvsem na ravni KZ-1 ter ob implementaciji prihajajoče Direktive).

Pri fakultetah in študentih:

- seznanitev študentov s praktičnimi izzivi, s katerimi se gospodarske družbe soočajo v praksi;
- seznanitev pedagoških mentorjev z aktualno prakso; možnost dolgoročnega sodelovanja med fakultetama in gospodarsko družbo;
- pridobitev raziskovalnih in kritično-analitičnih kompetenc sodelujočih študentov.

3. PKP: Obseg pooblastil upravnika večstanovanjskih stavb in analiza metod komuniciranja z etažnimi lastniki

Pravna fakulteta Univerze v Mariboru in Ekonomsko poslovna fakulteta Univerze v Mariboru ter gospodarska družba Staninvest d.o.o.

Projekt se bo izvajal pod vodstvom prof. dr. Nataše Samec Berghaus in asist. Klemna Drnovška. V projektu bo sodelovala tudi družba Staninvest d.o.o., ki velja za drugega največjega upravnika večstanovanjskih stavb v Sloveniji.

V vsakdanjem življenju se praktično vsi srečujemo z različnimi oblikami pogodbenih in drugih razmerij med etažnimi lastniki in upravniki večstanovanjskih stavb, bodisi v privatnem življenju ali v službi. Upravnik večstanovanjske stavbe je posebne vrste pooblaščenec etažnih lastnikov, ki v njihovem imenu upravlja s stavbo. Določitev upravnika je zakonsko predpisana zaradi skupnih interesov etažnih lastnikov in interesa zgradbe kot celote. Prav tako so zakonsko predpisana tudi pooblastila, ki jih upravnik ima.

Upravljanje večstanovanjske stavbe zajema širok spekter ravnanj. Pod upravljanje tako sodi sprejemanje in izvrševanje odločitev ter nastopanje v pravnem prometu in v postopkih pred pristojnimi organi z namenom obratovanja, vzdrževanja in ohranjanja bistvenih lastnosti večstanovanjske stavbe. Posledično med posle upravljanja sodijo zelo različna ravnanja, od menjave žarnice v stopnišču večstanovanjske stavbe, do celovite obnove stavbe in zastopanja pred sodišči. Ravnanja upravnika pa so dopustna in pravno zavezujoča le takrat, kadar ima upravnik za to ustrezno pooblastilo.

Čeprav so pooblastila upravnika zakonsko določena, pa so te določbe zelo splošne. V praksi se zato postavljajo številna vprašanja glede obstoja oz. neobstoja pooblastila upravnika v konkretnem primeru, kar vpliva zlasti na vprašanje veljavnosti izvedenih ravnanj in odškodninske odgovornosti upravnika stavbe. Poleg pooblastil pa je zelo pomembno tudi vprašanje komunikacije upravnika z etažnimi lastniki. Upravnik z etažnimi lastniki komunicira glede številnih zadev, komunikacija pa je zahtevna in zato pogosto tudi problematična predvsem zato, ker mora upravnik zasledovati skupen cilj v interesu posamezne večstanovanjske stavbe, medtem ko so interesi posameznih etažnih lastnikov (praviloma) zelo različni. Zato pogosto prihajaja tudi do konfliktov, ki jih mora upravnik znati managerirati, kar posledično vpliva tudi na raven njegovega stresa kot tudi stresa etažnih lastnikov.

Ker so pooblastila upravnika presplošno določena in ker so etažni lastniki z njihovo vsebino preslabo seznanjeni, v praksi prihaja do številnih vprašanj, sporov in pogosto tudi do sodnih postopkov. Navedeno še otežuje komunikacijo in odnose med upravnikom in etažnimi lastniki. Osnovni namen projekta je analizirati mejne primere ter pripraviti konkretnejše predloge in razmejitve pooblastil upravnikov ter oblikovati predloge za boljšo komunikacijo med etažnimi lastniki in upravniki večtanovanjskih stavb, kar bo vodilo v manjše število nesoglasij in konfliktov in se bo odražalo tudi v boljšem (psihičnem) počutju vseh vpletenih.

V okviru projektne raziskave smo analizirali dejansko stanje, preučili ustrezno zakonodajo in teoretično podlago, analizirali sodno prakso in aktualne primere iz poslovne prakse ter opravili kvantitativno anketno raziskavo. Na podlagi pridobljenih in analiziranih podatkov in obravnavanega gradiva smo izluščili aktualne primere pristojnosti upravnika ter različne načine komunikacije upravnika z etažnimi lastniki.

Na podlagi navedenega smo predstavili mejne primere pristojnosti upravnika večstanovanjskih stavb, in sicer na način, da smo na konkretnih primerih in sodnih odločitvah predstavili ustrezen način (družbeno odgovornega) ravnanja. Ugotovili smo, ne le da so pristojnosti upravnika presplošno in premalo določno predpisane, temveč tudi, da upravnik v veliko primerih nima ustreznih orodij oziroma zakonskih podlag, ki bi mu omogočale ustrezno izvajanje zakonsko določenih pooblastil (npr. pridobivanje podatkov o osebah ki bivajo v stanovanju, vstop v stanovanje, izterjava dolgov posameznega etažnega lastnnika, problematika izključitvene tožbe, ipd.). Prav tako smo na podlagi razultatov anketnega vprašalnika in primerov iz poslovne prakse predstavili predloge za izboljšavo komunikacije, obvladovanja konfliktov med etažnimi lastniki in upravnikom. Še zlasti je pomemben ustrezen način komunikacije med upravitelji posameznih stavb in etažnimi lastniki, ki je lahko različen od primera do primera. Zaradi zelo različnih interesov etažnih lasntnikov in potrebe po zasledovanju skupnega interesa stavbe kot celote se upravitelji stavb namreč srečujejo tudi s številnimi pritiski in velikim stresom, tako da smo analizirali tudi stres ki ga doživljajo etažni lastniki in predstavniki upravnika. Podali smo predloge za izboljšavo načinov komunikacije medsebojnih odnosov med etažnimi lastniki in upravniki večstanovanjih stavb, kar lahko vodi do zmanjšanja stresa, nezadovoljstva, do manjšega števila sporov in navsezadnje tudi do manjšega števila sodnih primerov. Prav tako smo predstavili nekaj optimalnih stilov vodenja, ki jih upravniki lahko uporabljajo pri vodenju etažnih lastnikov kot tudi vodenju različnih projektov. V okviru projekta smo izvedli tudi tri prenose znanja, in sicer dva prenosa pedagoških mentoric in en prenos delovenga mentorja. Pedagoški mentorici sta prenos znanja, izkušenj in dobrih praks izvedli v poslovnih prostorih družbe Staninvest d.o.o., delovni mentor pa je prenos znanj in izkušenj iz prakse izvedel v prostorih Pravne fakultete Univerze v Mariboru. V skladu s projektno prijavo smo izvedli tudi obisk delovnega okolja. Celotna projektna ekipa je obiskala družbo Staninvest d.o.o., kjer smo si najprej ogledali poslovne prostore in njihov model poslovanja, kasneje pa smo se tudi srečali z zaposlenimi, ki so predstavili nekaj aktualnih vprašanj in primerov in odgovarjali na naša vprašanja.

ŠIPK: Pravna ureditev varstva potrošnikov: učinkovito uveljavljanje pravic v luči ciljev krožnega gospodarstva (PUPKRO)

Pravna fakulteta Univerze v Maribor in Zavod PIP - Pravni in informacijski center Maribor

Projekt je potekal pod pedagoškim mentorstvom doc. dr. Petre Weingerl s Pravne fakultete Univerze v Maribor in pod strokovnim mentorstvom Sanje Antonijević iz Zavoda PIP.

Vlada RS je maja 2018 javno predstavila Kažipot prehoda v krožno gospodarstvo Slovenije. Krožna kultura neposredno temelji na navadah prebivalcev, predvsem ko so ti v vlogi potrošnikov. V luči ciljev krožnega gospodarstva je treba uskladiti kolektivni interes varstva okolja in individualne interese posameznih potrošnikov. Varstvo potrošnikov je izjemno dinamično področje, ki je večinoma urejeno z Zakonom o varstvu potrošnikov (ZVPot), ki v veliki meri implementira evropsko zakonodajo. Namen projekta je bil s pravnega vidika preučiti obstoječo slovensko potrošniško zakonodajo v luči ciljev krožnega gospodarstva. Relevantna vprašanja varstva potrošnikov v zvezi z varstvom okolja, ki so bila preučevana, so predvsem uveljavljanje zahtevkov iz naslova stvarne napake v luči ciljev krožnega gospodarstva (prosta izbira med jamčevalnimi zahtevki), pravica do odstopa od pogodbe sklenjene na daljavo, problematika zelenega oglaševanja in nepoštenih poslovnih praks in splošna problematika uveljavljanja zahtevkov potrošnikov kot šibkejših strank.

Multidisciplinarni pristop preučitve uveljavljanja potrošniškega prava v praksi in v luči krožnega gospodarstva je prinesel številne ugotovitve, ki bodo ključne za učinkovito implementacijo predlaganih sprememb na ravni EU.

Družbena korist projekta se kaže v tem, da bo z ozaveščanjem pripomogel k bolj preudarni potrošnji in s tem k zagotavljanju čistega in zdravega okolja. V tem smislu je namen projekta tudi širjenje zavesti lokalne skupnosti o krožnem gospodarstvu in vlogi potrošnikov in podjetij pri oblikovanju krožne kulture.

Družbena korist projekta se kaže tudi v tem, da lahko projekt pripomore k boljši pravni ureditvi in implementaciji potrošniškega prava  v praksi. Vsi ljudje nastopamo v vlogi potrošnikov, zato je pomen učinkovite pravne ureditve na tem področju izjemen. S tem, ko se bodo potrošniki bolj zavedali svojih pravic in jih tudi uveljavljali, se bo pokazala korist tudi za podjetja, ki spoštujejo pravo in varstvo potrošnikov. Nesankcionirane kršitve potrošniške zakonodaje namreč predstavljajo nepošteno konkurenčno prednost za podjetja, ki so kršiteljice. Projekt bi lahko imel pozitivne implikacije tudi na delovanje državnih institucij, ki skrbijo za uveljavljanje te problematike v praksi, npr. Tržni inšpektorat RS, nenazadnje pa tudi za sodišča, ki razsojajo o zahtevkih iz potrošniškega prava.

ŠIPK: Zavarovalna pismenost starostnikov - 65+

Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta in Slovensko društvo zavarovancev

V izvedbi projekta sta sodelovali, kot  pedagoška mentorica izr. prof. dr. Suzana Kraljić s Pravne fakultete Univerze v Mariboru in kot strokovna sodelavka predsednica društva SDZdr. Petra Cajnko.

Pravna fakulteta Univerze v Mariboru je sodelovala v koordinaciji s Slovenskim društvom zavarovancev - SDZ pri izvedbi projekta ŠIPK. ŠIPK je projekt, v katerem so sodelovali študentje iz različnih fakultet, kot tudi različnih stopenj študija.

Študentje so v sklopu projekta preko študija ustrezne literature in vodenja obeh mentoric preučevali zavarovalno pismenost starostnikov – 65+. Študentje so opravljali pogovore s starostniki na podlagi ciljno usmerjenega anketnega vprašalnika. Na podlagi rezultatov smo lahko pripravili kvantitativno in kvalitativno interpretacijo rezultatov, katere smo vsi sodelujoči povzeli in zbrali v elaboratu: Zavarovalna pismenost starostnikov – 65+ in ga objavljamo >>tukaj<<.

Temeljno izhodišče raziskovalnega projekta je bilo opozoriti na pasti zavarovalniškega prava v povezavi z zavarovalno nepismenostjo oseb starejših od 65 let, saj gre za posebno skupino prebivalstva, ki ji je zaradi starosti potrebno nameniti osebno pozornost tudi na področju zavarovalništva oziroma zavarovalne pismenosti.

Najprej so v elaboratu predstavljena teoretična izhodišča s področja zavarovalništva, kar je nujno za lažje razumevanje celotne tematike projekta. Da pa bi se dosegel s projektom zastavljen cilj, je bila v projektu zastavljena anketa z vprašanji, s katerimi smo od anketirancev poskušali pridobiti njihovo mnenje o zavarovalništvu, preveriti njihovo poznavanje zavarovalništva in zavarovalnih pojmov, prav tako pa tudi pridobiti njihove izkušnje z zavarovalništvom in pridobiti njihove predloge za izboljšanje stanja zaupanja v zavarovalništvo. Na anketni vprašalnik je odgovorilo 50 % žensk in 50 % moških, kar pomeni, da sta spola pri anketnem vprašalniku bila enakomerno zastopana, največ anketirancev, ki je sodelovalo v anketi, je pripadalo starostni skupini med 65 do 69 let, in sicer kar 42 % vseh. Med vsemi anketiranimi, jih je največ imelo zaključeno poklicno izobrazbo in sicer 45 anketiranih. Prav tako je večina anketirancev prihajalo iz mesta. V nadaljevanju so se vprašanja nanašala na splošno zadovoljstvo. Anketiranci so na njih odgovarjali z možnostjo podajanja ocen od 1 do 5, pri čemer je 1 nezadovoljen in 5 zelo zadovoljen. Trdimo lahko, da je 55 % anketiranih na splošno zadovoljnih s storitvami, ki jih nudijo zavarovalnice. Medtem ko pri vprašanju, ki se nanaša na prijaznost zavarovalnic prihaja do mešanih mnenj. Vprašanja, ki so se nanašala na poznavanje zavarovalne pismenosti, so imela možne odgovore da, ne ali ne vem, pri čemer smo od anketirancev lahko pridobili njihov subjektivni pogled na njihovo oceno znanja, pri čemer nismo preverjali, ali pojme dejansko tudi res poznajo. Iz rezultatov ankete smo ugotovili, da velika večina anketirancev nima posebnih težav pri tem, za katero zavarovalnico se odločiti. Po drugi strani, je več kot 50% anketirancev mnenja, da so dovolj obveščeni o vrstah in načinih sklepanja zavarovanj. Zanimiv je podatek, da je velika večina anketirancev zavarovanih pri isti zavarovalnici, kot njihovi otroci, partnerji,… Šokantno je dejstvo, da več kot polovica sodelujočih starostnikov ne pozna razlike med pojmoma zavarovalni zastopnik in zavarovalni posrednik, prav tako velika večina anketirancev ne pozna razlike med temeljno nalogo zavarovalnice in temeljno nalogo pozavarovalnice. Večina anketirancev, natančneje 76 %, ni še nikoli sklenilo pogodbe začasnega ali občasnega dela upokojencev, kot tudi večina anketirancev nikoli ne primerja ob sklenitvi zavarovanja zavarovalnih pogojev z drugimi zavarovalnicami. Kar 68 % anketirancev pozna prebrati zavarovalno polico. Velika večina anketirancev v času upokojitve ni zamenjalo zavarovalnice. Spremembe na področju pokojninskega zavarovanja jim je tuje. Na splošno tudi niso seznanjeni z namenom življenjskega zavarovanja za starejše. Anketiranci trdijo, da v večini ločijo med terminom DOPOLNILNO ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE in DODATNO ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE. A ko smo jih konkretno povprašali o razlikah, je bilo moč ugotoviti, da zamenjujejo termine z obveznim zavarovanjem. Anketirani prav tako niso vešči o tematiki, ki se navezuje na nezgodna zavarovanja. Le 52 anketirancev meni, da ve, do katerega leta je zavarovalnica pripravljena sprejeti zavarovanca med življenjska zavarovanja. Leta 2016 so bila v Sloveniji sprejeta nova zavarovalniška pravila s strani EU – s tem 64% anketirancev - starostnikov ni seznanjenih. Anketiranci v veliki meri iščejo in pridobivajo informacije o zavarovanjih tako pri prijateljih/sorodnikih, kot tudi pri zavarovalnih zastopnikih/posrednikih. Anketiranci so imeli deljenega mnenja, ko smo jih povprašali, o strokovni podkovanosti zaposlenih na zavarovalnicah. Večina jih prav tako meni, da zavarovalni pogoji niso dovolj jasno napisani, predvsem pa, da so napisani na neprimeren način – premajhne črke. Razočarani so tudi, ker jih zavarovalni zastopniki/posredniki ne obveščajo redno o novitetah, ki se dogajajo na področju zavarovanj. In najbolj abstraktno je dejstvo, da je še kar 39 % anketirancev deležnih, da jim njihov zavarovalni zastopnik/posrednik, ko jim poteče zavarovanje hiše/avta, brez predhodnega ogleda, pogovora, kar prinese natisnjeno polico v podpis.

ŠIPK: Sovražni govor: od migrantske krize do omejevanja svobode izražanja

Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta; ISCOMET - Inštitut za etnične in regionalne študije; Društvo za medijsko kulturo

Pod mentorstvom doc. dr. Mihe Šepca ter asist. Jana Stajnka iz Pravne fakultete UM, prof. dr. Silva Devetaka iz ISCOMET - Inštituta za etnične in regionalne študije ter Jureta Jakšiča iz Društva za medijsko kulturo.

Problem oziroma vprašanje, ki ga je projekt načel, je sledeče: ali bi bilo smiselno pojav sovražnega govora z instrumenti kaznovalnopravne narave obravnavati drugače, kot to izhaja iz veljavne pravne ureditve?

Gre za zelo aktualno problematiko, ki plod številnih kritik in diskusij v strokovni in laični javnosti. Te so v zadnjem času povezane predvsem s kriminalitetno politiko države glede zatiranja nestrpnih in ksenofobih izjav v javnem prostoru. V tem smislu buri duhove predvsem pogoj konkretne ogrozitve javnega reda in miru, ki ga je z notranjim navodilom vzpostavilo vrhovno državno tožilstvo. Pri tem pa nekateri trdijo, da takšna omejitev ne izhaja iz zakona, zaradi tega naj bi vrhovno državno tožilstvo na škodo ranljivim skupinam brez podlage krčilo domet delikta. Slednjim se je nedavno priključilo tudi Vrhovno sodišče, ki zagovarja drugačno interpretacijo delikta.

Na drugi strani liberalna filozofija izpostavlja, da je kaznovalno pravo skrajno sredstvo za urejanje družbenih odnosov, stopnjevanje represije pa nevarno posega v svobodo izražanja. Ali torej zares drsimo vedno bližje brezglavemu krčenju človekovih pravic zgolj zaradi kolektivne eksistencialne krivde zahodne kulture, ki so jo sprožili tragični dogodki, povezani z migrantsko krizo?

Odgovori na ta vprašanja so povezani tudi z notranjimi miselnimi procesi osebe, ki se posluži sredstva sovražnega govora za dosego svojega cilja. V tem smislu bi bilo treba za snovanje kvalitetne zakonske ureditve razumeti tudi razloge in čustvena stanja oseb, ki tipično vodijo do izvrševanja takšnih prekrškov in kaznivih dejanj. S tem je namreč povezano vprašanje, ali bodo doseženi cilji sankcioniranja storilca oziroma kršitelja. Ali je torej zares smiselno, da posameznika zaradi sovražnega komentarja na spletu kaznujemo celo tako, da mora prestajati zaporno kazen?

Projekt je potekal brez zapletov. Ob stalnem spremljanju mentorja in strokovnih sodelavcev so študenti izdelali obsežno končno poročilo, ki je obsegalo 8 poglavij in 161 strani. Obravnavani so bili različni aspekti sovražnega govora: od ustavnopravne, kazenskopravne in prekrškovnopravne ureditve pa vse do migracij, filozofskega ozadja svobode izražanja in sovražnega govora ter psihološke obravnave sovražnega govora in diskriminacije.

Izvedeni so bili sestanki na različnih lokacijah v lokalnem okolju, na katerih so mentorji izvedli tudi nekaj kratkih predavanj za študente. V tem smislu je na primer izstopalo predavanje prof. dr. Silva Devetaka na Pravni fakulteti, ki je študentom predstavil vzporednice med sovražnim govorom in migracijami.

Izsledki projekta so bili predstavljeni na dogodku v okviru Evropske noči raziskovalcev 2019, ki je bil odprt za javnost in na katerem so bili prisotni tudi člani Društva za medijsko kulturo ter Inštituta ISCOMET. V tem smislu je bilo še dodatno poskrbljeno za to, da so izsledki projekta dvignili raven diskurza o sovražnem govoru, kar je bil eden od širših ciljev projekta.