Države niso običajne stranke sodišč zato, ker so suverene. Tudi na sodišče jih druga država prisilno ne more postaviti, ampak države same odločajo, na kak način bodo razreševale spore - zato za morebitno meddržavno tožbo potrebujejo medsebojno soglasje o načinu rešitve spora. Če takšnega soglasja za reševanje spora po pravni poti ne dobi, državi ostanejo diplomatska prizadevanja, eventualni gospodarski ukrepi in v zgodovini neredke napovedi vojne. Čeprav 33. člen Ustanovne listine Združenih narodov države poziva, da poskušajo spore reševati na miren način, države ni mogoče tožiti brez njenega soglasja, čeprav se to soglasje lahko izrazi na različne načine.

Tako država za vložitev tožbe zoper drugo državo na Meddržavno sodišče v Haagu, najvišje sodišče Združenih narodov, potrebuje soglasje tožene države. ZDA danes denimo zavračajo pristojnost tega sodišča v sporu med Palestino in ZDA, kjer je prva na sodišče v Haagu vložila tožbo zoper ZDA zaradi prenosa sedeža ameriškega veleposlaništva v Izraelu v Jeruzalem. Sodišče se glede pristojnosti v tej zadevi še ni izreklo. Po drugi strani pa ZDA lani niso mogle ugovarjati pristojnosti tega sodišča v primeru tožbe Irana zaradi sankcij, ki so jih Iranu naložile ZDA v nasprotju s Pogodbo o prijateljstvu med tema dvema državama iz leta 1955, saj ta pogodba sodišču v Haagu izrecno podeljuje pristojnost za reševanje sporov med njima. Posledično so takoj po razsodbi ZDA odstopile od te pogodbe.

Prav tako mora z obravnavo tožbe zoper njo soglašati tožena država pred Meddržavnim sodiščem za pomorsko mednarodno pravo v Hamburgu, ki je posledično v zadnjih nekaj več kot dvajsetih letih svojega obstoja razsodilo povprečno v nekaj več kot enem sporu letno. Meddržavne tožbe so predvidene s 33. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki je akt Sveta Evrope. V tem primeru države s samim pristopom h konvenciji soglašajo z možnostjo, da jih druga država podpisnica toži zaradi kršitve konvencije.

To se je denimo zgodilo v štirih primerih tožb Cipra zoper Turčijo zaradi zasedbe severnega dela otoka, kjer je po dolgotrajnem postopku leta 2014, torej 40 let po zasedbi, Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu Cipru dosodilo 90 milijonov evrov odškodnine. Nedavno je na tej podlagi Ukrajina začela tudi postopke zoper Rusijo zaradi okupacije Krima. V septembru 2016 pa je Slovenija na sodišče v Strasbourgu vložila tožbo zoper Hrvaško, z očitkom, da je Hrvaška Ljubljanski banki 25 let omejevala pravico do premoženja, ko ji je preprečevala, da bi iztožila za 430 milijonov evrov terjatev od hrvaških podjetij. Junija letos je Slovenija pred velikim senatom tega sodišča pojasnjevala, zakaj meni, da je sodišče pristojno za presojo te zadeve, Hrvaška pa je temu nasprotovala. Odločitve o pristojnosti za zdaj še ni.

Končno so meddržavne tožbe predvidene tudi od ustanovitve predhodnic današnje Evropske unije. Pogodba o delovanju EU (PDEU) predvideva dve poti: po 273. členu lahko države z medsebojnim soglasjem podelijo Sodišču EU vlogo arbitraže za razrešitev medsebojnega spora, po drugi strani pa 259. člen predvideva tožbo države članice EU zoper drugo državo članico zaradi kršitve prava EU, pri čemer se soglasje tožene države domneva zgolj na podlagi njene ratifikacije te pogodbe. Po 273. členu PDEU je denimo pred nekaj leti potekal spor med Avstrijo in Nemčijo glede razlage konvencije o odpravi dvojnega obdavčenja med tema dvema državama, to pravno podlago pa je lani v Zagrebu kot ustrezno za spor med Slovenijo in Hrvaško v povezavi z nespoštovanjem arbitražne odločbe o meji videl tudi predsednik Sodišča EU Koen Lenaerts. A Slovenija na hrvaško soglasje za tak postopek ni čakala, marveč je lani poleti vložila tožbo po 259. členu. Takih tožb je na Sodišču EU malo, saj države članice praviloma za kršitve prava EU toži Evropska komisija. A to se v primeru spora med Slovenijo in Hrvaško o meji ni zgodilo, zato je Slovenija tožbo vložila sama. Prav tako Evropska komisija ni prevzela nedavne tožbe Avstrije proti Nemčiji glede diskriminatornih vinjet, kjer je prejšnji mesec pred Sodiščem EU zmagala Avstrija. Kot tudi ne leta 2012, ko je Madžarska pred Sodiščem EU tožila Slovaško, zato ker je predsedniku Madžarske prepovedala obisk slovesnosti, ki jo je Slovaška razumela kot izkaz madžarske vladavine nad Slovaško. V slednjem primeru se je Madžarska neuspešno sklicevala na svobodo gibanja njenega predsednika, saj je Sodišče EU spor umestilo pod diplomatsko pravo, po katerem ima Slovaška predstavniku druge države pravico odreči dobrodošlico.

V navedeni situaciji se lahko vprašamo, zakaj bi države sploh kdaj dale soglasje za to, da so tožene. Zakaj sploh podpišejo mednarodne pogodbe, ki predvidevajo možnost meddržavne tožbe? Najbrž zato, ker želijo sodelovati z drugimi državami - in ne ohranjati nerazrešenih sporov, še manj pa, ker si želijo oboroženih konfliktov z drugimi državami. Pa vendar mirno reševanje sporov ni zmeraj mogoče - ali pa je predolgotrajno. V takih primerih se mehanizmi mednarodnega prava zdijo prešibki. Kot so pokazale slovenske izkušnje, je zato bolje v sporazume z drugimi državami vključevati določbe o sodiščih, ki bodo pristojna reševati morebitne spore, kot domnevati, da sporov ne bo. Meddržavne tožbe, v kakršne je vpletena Slovenija s svojo sosedo, nikakor niso enostavna stvar, saj povečujejo napetosti, a so vendarle boljša pot od tiste, ki terja uporabo sile, kot tudi od miselnosti, da je spore bolje prenašati na prihodnje rodove, kot jih reševati danes. Žal se zdi, da imata slednji poti v naši soseščini včasih več podpore od pravnega reševanja sporov.

Vir: https://www.vecer.com/pogled-ko-se-drzave-tozijo-10037124