V kampanji za brexit so zlorabili temo priseljevanja

Še najbolj se je prvemu naslovu približala predavateljica iz univerze v Cambridgeu Catherine Barnard. Povedala je, da je na referendumu o brexitu pred skoraj tremi leti prevladala tema priseljevanja. To so angleški tabloidi grdo zlorabili. Njihove naslovnice so bile polne ekscesnih imigrantskih zgodb, od tega, ali bodo na Otoku kmalu "preplavljeni" s priseljenci, do tega, kako skoraj pol milijona nekdanjih Vzhodnoevropejcev izkorišča britanski socialni sistem, kar je bil pravzaprav citat tedanjega premiera Davida Camerona.

Paradoks po njenem je, da je bila Velika Britanija leta 2004 zagovornica širitve EU na jug in vzhod in v nasprotju z Avstrijo ali Nemčijo ni zahtevala prehodnih obdobij za prost pretok delovne sile. Nato je razložila, kaj se okoli 3,8 milijona evropskim priseljencem obeta po brexitu. Predvsem je v ospredju pravica bivanja, ki naj bi bila garantirana tistim, ki so v Veliki Britaniji že pet let. Toda mnogi bodo imeli težave z dokazovanjem, da so v tej državi že študirali. "Svoboda gibanja bo eliminirana po koncu prehodnega obdobja, ki ga lahko zavoljo sedanjih zamud z brexitom predvidevamo v letu 2022."

V Veliki Britaniji je vizumski sistem eden najdražjih na svetu. "Tuji delavec, ki bi k nam s seboj želel pripeljati tudi zakonca in dva otroka, bi delodajalca v naslednjih petih letih stal okoli 17 tisoč funtov, torej 19 tisoč evrov," je opozorila. Seveda bi po izteku prehodnega obdobja to morali plačati tudi za delavce iz EU. Na domovinskem uradu, ki je ena najmanj "prijaznih državnih služb pri nas", kot je videti zdaj, bodo "evropski" prosilci za pravico bivanja na Otoku morali plačati 65 funtov, čeprav naj bi to bilo po recipročnem dogovoru z Brusljem zastonj. "Pomislite, če gre za družino, koliko je to denarja, ne glede na to, da vlada zdaj obljublja, da bo to vsoto prosilcem po končanju postopka vrnila." Okrcala je še formular na 85 straneh, ki je tako zahteven, da je pred tednom dni zaradi napačne izpolnitve neki evropski profesor, ki že 20 let predava na britanskih univerzah, dobil negativni odgovor. "Kaj bo šele z drugimi ljudmi, ki niso tako izobraženi, ki so ranljivi, dementni, bolni, nepismeni ..."

Težave za britanske državljane v drugih državah EU

Dodala je še, da premierka Theresa May spričo brexita najbolj triumfira prav zavoljo konca svobode gibanja, češ, Velika Britanija si bo kasneje izbirala priseljence zgolj med dovolj izobraženimi. To se zdi Barnardovi še posebej kratkovidno, saj vendar dežela potrebuje tudi nižje kvalificirano delovno silo. Je pa povedala tudi, da britanski državljani, ki zdaj recimo živijo v Franciji, po brexitu ne bodo mogli več svobodno menjati prebivališča in se preseliti v drugo državo EU, recimo v Španijo.

Stephen Weatherill z oxfordske univerze se je tako kot Peter Grilc z ljubljanske Pravne fakultete osredotočil na problem prostega gibanja v EU in se vprašal, ali to postaja vse bolj sankcionirano oziroma omejevalno zavoljo takšne politične volje v državah članicah. Na neki način je temu pritrdil, vendar opozoril, da se tako ohranjajo posebnosti držav članic. Oba, torej tudi Grilc, sta šla skozi znamenite primere sodišča EU. Denimo Dijon, Schmidberger in Omega, kjer je sodišče dalo prav nacionalnim posebnostim. Toda v primeru Viking Line, ki so ga za preselitev zavoljo nižjih stroškov delovne sile v Estonijo tožili finski sindikati, sta oba opozorila, da so delavci tožbo izgubili. A take sodne prakse je vse manj, sta ugotavljala.

V popoldanskem panelu so nastopili še Miguel Poiares Maduro z Evropskega univerzitetnega instituta, Rajko Knez s slovenskega ustavnega sodišča ter Marko Ilešič, ki je že petnajst let naš sodnik na Sodišču EU.
 

Vir: Večer, To se okoli 3,8 milijona evropskim priseljencem obeta po brexitu, Avtor: Boris Jaušovec